eBike Carji

Padna v megli

Zame je najlepši  čas za kolesarjenje v Istri, ravno od oktobra do maja. Jesen, zima in zgodnja pomlad so letni časi, ko se narava v  Istri počasi umiri in si opomore od prevelike količine pločevine, ki se vije po naših cestah v poletnih mesecih, ko vsi hitijo na morje. Po treh ali štirih mesecih suše, brez kapljice dežja, se prst spet namoči. To je čas,  ko si ljudje opomoremo od konstantnega vrveža, ljudi in avtomobilov. Temperature postanejo znosne in nič ni  lepšega, da se po super kolesarski turi, lahko  okopamo v morju.

Letošnja zima nam zaenkrat še ni prinesla kaj veliko sonca in burje. Veliko je dežja in megle, vendar športna industrija pravi, da ni slabega vremena so samo slaba oblačila. Nekako me je v glavi prešinila misel, da ne bom več čakal na idealne pogoje, kot so sonce in temperature do 15 stopinj. Tega imamo na obali tudi pozimi res veliko, ampak žal letos še ne.

Na to, da po vsaki turi operem blatno kolo in obleke sem se že navadil, pa tudi  drseče poti v gozdu me ne motijo več toliko kot včasih, ko sem čakal na idealne pogoje.

20.12.2022 sem se odločil, da preizkusim turo, ki bi jo rad ponudil kot dogodek v Januarju. V sodelovanju z Allyear e-biking načrtujemo vodeno  turo,  zimski e-safari 14.1.2023.

Zimski e -safari:

Pot nas pelje iz centra Portoroža proti rtu seča in mimo Sečoveljskih solin, le te so največje soline v tem delu Evrope, so še vedno aktivne in določen del je namenjen industrijski pridelavi soli. V poletnem času je v  najbolj mirnem delu  solin odprt tudi wellness Lepa Vida. Ob starem delu solin nas pot nato pelje do zapuščenega rudnika premoga v Sečovljah, ja le redki vedo da je svojčas v Sečovljah obratoval rudnik premoga, vendar so ga zaradi poplavljanja morja morali zapreti. Iz Sečovelj se pot nato dvigne na Krog, vzpetina nad Sečoveljsko dolino, ki nudi prekrasne razglede na Piranski zaliv in Hrvaško.

Iz Kroga se po makadamski poti še malček povzpnemo do Kort in do najstarejšega najdenega zaselka Kaštelir nad Kortami. Območje Kaštelirja so lani obnovili z pomočjo evropskih sredstev tako, da se s pomočjo tabel in slikovnega gradiva lahko vrnemo v zgodovino in si predstavljamo življenje v Istri nekoč.

Še en prečudovit razgled na Piranski zaliv in na drugi strani Izolo. Če izberemo pravi čas, ko je  sončno in je Burja razpihala oblake lahko vidimo vse do Italijanskih Dolomitov in Benetk.

Kaštelir- lepi razgledi ob sončnem jesenskem dnevu, da ne bo samo megla.

 

Iz Kaštelirja sledi spust v dolino Drnice. Spustimo se lahko po starih istrskih poteh, vendar v mokrem vremenu morate biti kar izkušen kolesar. Flišna tla so razmočena in drseča, in tudi mokri  kamni, ki štrlijo po poti niso najbolj prijetni. Glede na to, da poti niso najbolj strme in tehnično zahtevne nudijo obilo zabave za gorske kolesarje. Tistim, ki jim poti po gozdu najbolj ne ustrezajo, se lahko v dolino spustijo kar po cesti, cesta se iz Kort priključi glavni cesti Koper – Dragonja.

Iz doline Drnice v Padno?

Najlažje je v Padno prikolesarit kar po regionalni cesti, vzpon še zdaleč ni lahek, če uporabljate navadno kolo, z e- kolesom je vzpon dosti lažji. Ker pa sem želel nekaj več adrenalina, predvsem pa sem želel preizkusiti svojo fizično pripravljenost, sem za pot v Padno izbral Križev pot. Gozdna pot na kateri so postavljena znamenja (križi) ki označujejo postaje križevega pota. Naklon ki ne pade pod 10 procentov, kamni in razmočena tla, vrhunsko! Ob dejstvu, da se bitje mojega srca ni spustilo pod 150 utripov na minuto, sem se zelo zabaval, motivacijo in energijo sem našel predvsem v tem da kako daleč do vrha bom prikolesaril, do katere postaje križevega pota bom prišel 10 ali 11 , mogoče vse do konca?

Križev pot pod Padno

Sestopil sem nekje pod vrhom in kolo porinil še zadnjih 500 metrov. Naj poudarim da bi lahko turo odvozil z e-kolesom, vendar sem zaradi lastnega treninga raje vzel klasično polno vzmeteno gorsko kolo. No takrat sem se prvič vprašal, ali je bila moja odločitev prava, čakal me je še vzpon iz Padne do Puč in nato do Koštabone…naporno. Tisti, ki misli in si predstavlja, da je kolesarjenje ob morju predvsem po ravnem se krepko moti, saj je relief gričevnat in se kaj hitro naberemo veliko višinskih metrov. Zato so e- kolesa zelo priljubljena in tudi uporabna saj so klanci kratki in strmi.

Slap Supot in dolina reke Dragonje:

Ko sem prvič slišal da se pod Pomjanom nahaja 9 metrov visok slap Supot, je bila moja prva misel, da si ta slap moram ogledati. Mislim da sem ga našel šele v tretjem poizkusu, ko smo se z družino odpravili po poti iz Pomjana. Pešpot iz Pomjana je lepo označena, od kolesarja zahteva kar nekaj spretnosti, saj je precej strma in kamnita. Dosti lepša je pot iz Koštabone vendar ni tako lepo označena in se kar hitro izgubiš.

Slap?

Slap Supot.

Tako deževnega decembra ne pomnim, tudi sedaj ko ne dežuje, je vode ogromno. Ko se vozim po poti, in si ogledujem terase in z njimi obdane istrske zidove- škarpe, voda curlja prav iz vsake špranjice zidakov in kamnov. Izviri ki so večinoma poleti izsušeni se sedaj bohotijo z obilico vode, Razmišljal sem, da se do slapa pripelješ skoraj po strugi nad slapom… ali bom lahko sploh prišel čez strugo na drugo stran poti?

Vendar ko se pripeljem do slapu- presenečenje! Struga je prazna in slapa ni! Ob tako veliki količini vode, slapa ni!  Naredim par slikic, za debato ob pivu in naprej po poti.

Ko slap izgine

Sledi najtežji del poti, spust do doline Dragonje. Kolovoz ki vodi do doline, je slabo vzdrževan.

Pot nas vodi malo gor malo dol, pa kakšna ravnina pa spet nekaj klanca nato pa spust. Ko  se pot poravna  je zelo blatna, kolesarjenje po blatu mi vzame veliko energije, vendar kmalu sledi spust in z njim spet veliko zabave. Spust ni zahteven in hitro sem v najlepši dolini v slovenski Istri- dolini Dragonje.

Reka Dragonja- mejna reka in dolina z veliko naravnih znamenitosti.

Dolina Dragonje ima svoj čar, predvsem pa v poletnih mesecih predstavlja, kotiček miru.

Dolina dragonje

Makadamska pot ki je deloma asfaltirana- plan obalnih občin je, da asfaltirajo celo- upam da ne, se vije cca 10 km ob reki in ob njej si lahko ogledamo Škrline (naravni slapovi), Kodarinov maln (zelo znan predvsem po tem da je sedaj prostor za poroke), na koncu doline 500 m od vasice Dragonja pa  spodmoli, ki jih je v zgodovini ustvarila reka Dragonja- domačini tem spodmolom kar preprosto pravijo Stena.

Ko sem si ogledal Steno, me je fasciniralo dejstvo da je v razmaku 500 metrov od mejnega prehoda in vrveža avtomobilov, lahko tako mirno in tako spokojno. Reka, nekaj njiv, travnikov in Stena, čista tišina.

Vrnem se nazaj na cesto ki me med vinogradi pelje nazaj proti Sečovljam in nato po poti stari železniški progi- Parencani, ki je  edina uradna kolesarska pot na slovenski obali, nazaj proti Portorožu.

Po cca 50 kilometrih, treh urah kolesarjenja in 800 višinskih metrov operem blatno kolo, blatne obleke in sebe. Ko analiziram vse podatke na Stravi, se vprašam ali sem se zabaval?

Preprost odgovor- JA!

Tudi v meglen in deževnem vremenu, po poteh ki sem jih že velikokrat prekolesaril sam ali v družbi je bila tura zabavna. Srečal sem nekaj domačinov, z njimi spregovoril stavek ali dva, iskal sem slap, ki bi moral biti vendar ga ni bilo. Predvsem pa sem bil sam s seboj in rešil marsikateri problem in dobil inspiracijo kako obogatiti turo, ki jo bom  spomladi predstavil, turistom.